Steve Feigenbaum, Cuneiform Records/Wayside Music:

The world is a big, surprising place, but it still probably comes as a shock to many folks to learn that one of the absolute greatest jazz/rock bands performing today is from Tallinn, Estonia!

Phlox has been recording and playing for over a dozen years and it shows! This is their fifth album and their first live album; it was recorded and broadcast live over Estonian Classical radio on April 25, 2012 and is a very high quality live recording in front of a small, invited audience. 

Most of the tracks (5 out of 7) are new tracks and are not different versions from previous albums, so whether or not you like or don't like live albums is sort of beside the point; this is their new album, filled with new works and just tearing it up, without any overdubs and without a safety net. 

They have many fine attributes, but one of the things I like best about them is that they take the classic Weather Report/Perigeo sound and kick it squarely 40 years forward, because they aren't afraid to add noisier elements as well. 

The personnel is same as their last one: Kalle Klein-saxophone, Raivo Prooso-bass, Pearu Helenurm-keyboards, Kristo Roots-guitar, Madis Zilmer-drums, Allan Prooso-percussion and everyone plays with both fire and sensitivity. Hugely recommended; if you even suspect that you need this, then you absolutely DO need this!

Here is a great clip of one of the songs from this album; yes the show was also filmed!!

Long established Baltic band Phlox are not to be confused with a much more recent psychedelic prog band of the same name from Malaysia. This, the original Phlox, hail from Estonia in the Baltic region of Northern Europe, an area of the world with a long jazz tradition. Their particular variant is modern jazz fusion, owing a debt to mid and late-period Soft Machine and that era's Canterbury scene in general, all the while easily managing to stamp their own authority on warmly organic numbers like Küttearve Päikeselt.
Vali is their fifth album since forming in 1999, and as is often the case in small tight-knit scenes, band members are shared around other local bands with regularity, all being members of local musicians' support network and record label MKDK. However, founder member Kristo Roots (guitar) remains, and here he is joined by Madis Zilmer (drums), Kalle Klein (saxophone), Ravio Prooso (bass guitar), Pearu Helenurm (keyboards) and Allan Prooso (percussion). Most of this line up has been with the band for some time, and they show evidence of their long association with many examples of sweet and tight ensemble playing.

The album is a recording of a live performance for Estonian Classical Radio, and being live it benefits from the immediacy of the situation, and the listener can feel the energy that pours out of the CD player. This is jazz fusion with attitude as the overdriven coruscating angry guitar break in Almus testifies.

All the players get to shine, and no one player dominates proceedings. A particularly stellar if somehow understated piano run on Hülge Hing is followed by a similarly gorgeous sax break on a truly progressive piece of fusion mischief making, topped of by a contrapuntal and liquid flurry of guitar notes, showing each front-line band member to full effect. However, this is no charmless ego-fest, this is all played from the soul.

Not to be left out, the rhythm section show their chops on the next song Paigalelend, swapping fast counter-rhythms and changes in tempo with much dexterity. Another fine guitar excursion from Kristo follows. This is a player of some talent, and he has a style of his own that while reminiscent of a more animated Terje Rypdalrises above comparisons to soon become individually distinctive.

A comparison to the Swedish jazz guitar master might seem to indicate that Kristo Roots stands out from his colleagues, but that is not the case, as they all possess talent by the bucketload.

The performance ends with the two longest tracks on the album and Hunt returns to a Karl Jenkins-led Soft Machine symphonic vibe, sax to the fore, before changing tack and time signature for a furious journey through a nightmarish landscape accompanied at times by more overdriven piano and guitar, the slower theme weaving its way back in. Listening to the bass guitar in the synth section of the tune highlights the complex structure upon which the tune is built. This is really fine fusion, all without a hint of the aridity that sometimes bedevils this genre.

Last track, Kurehirm starts in a calmer fashion, with a six minute sax solo that meanders from the lyrical to well into free jazz territory accompanied only by minimal percussion. Eventually the band joins in for an avant jazz symphony of some menace, heavy descending chords and angry synth buzzings to the fore. The tune eventually signs off with a few melancholic sax notes and the concert ends to faded applause, and we are left with the impression of one damn fine fusion band. Highly recommended!

Conclusion: 8 out of 10


Thomas Hayes, Gnosis

"Vali" is a live offering from Phlox that predominantly features new material, excepting the last two tracks both from the "Rebimine + Voltimine" album. The always excellent combination of complexity and melodicism are still in full force. Some of the unhinged improvisational aspects of "Rebimine + Voltimine" have returned, perhaps not surprising given the live setting. The saxophone certainly pushes the envelope and sometimes borders good taste, but reels it back just in time. Though "Vali" is my least favorite of the three Phlox albums I've heard, it's still quite excellent. I will say this title has grown on me since first hearing it.

REVIEWS "Vali" (France)

Jean Philippe Haas
Bien que Vali soit le premier album live des turbulents Estoniens de Phlox, il n’en a pas tout à fait les caractéristiques. Enregistré pour une radio classique nationale, ce disque propose essentiellement de nouvelles compositions. Seules « Hunt » et « Kurehirm » issues du magmatique Rebimine + Voltimine sont tirées d’un répertoire préexistant. Cette sortie est donc l’occasion de constater qu’en concert également, le gang de Tallinn envoie du bois, déchire des sous-vêtements. En un mot comme en cent : tabasse. 

Le titre d’ouverture « 80 000 ljööd maa al » décrit à merveille la machine infernale qui se met en route lorsque Phlox entre en scène, la mécanique implacable d’une fusion jazz virtuose, bouillonnante, qui souffle le chaud et le froid. Tout en dévoilant de séduisants atours, le groupe franchit régulièrement les limites de la bienséance et n’hésite pas à jouer de stridences, de dissonances dans le but avéré de décaper les tympans au papier de verre. Mais le sextette sait aussi séduire, amadouer, en restant – toujours temporairement – dans un espace bien balisé, presque académique. Ainsi, l’explosif « Küttearve päikeselt » remue son public sans trop remettre en cause les convenances tandis que « Hülge hing » et « Paigalelend » rassurent et enjôlent, par leurs aspects mélodiques et chaleureux, voire funky par moments. Disciplinés mais pas trop, le saxophone de Kalle Klein et la guitare de Kristo Roots se révoltent parfois subitement contre la rigueur imposée par les claviers de Pearu Helenurm, car la musique de Phlox ne reste jamais conventionnelle jusqu’au bout, à l’instar d’« Almus » qui tourne peu à peu à l’ouragan électrique avant de se poser en douceur. 

Quelques images du spectacle, filmées professionnellement, sont visibles sur Youtube et permettent de se délecter du superbe « Almus ». En attendant une hypothétique sortie en vidéo de l’intégralité de la performance, Chromatique en remet une couche sur ce groupe injustement méconnu et souhaite par la même occasion interpeller organisateurs de concerts et monteurs de festivals : faites venir Phlox chez nous !

REVIEWS "Vali" (Germany)

Auf ihrer offiziellen dritten CD (und insgesamt fünften) gehen Madis Zilmer (dr), Kalle Klein (sax), Kristo Roots (g), Raivo Prooso (b), Pearu Helenurm (keys) und Allan Prooso (perc) etwas lyrischer, leiser und intimer zu Werke. Der canterburyanisch geprägte Jazzrock hat indes immer noch die explosive Sprengkraft, die aus disharmonisch mäandernen Jazz-Themen schwere Rockattacken entwickelt.
Die 7 Songs, für das estnische Klassikradio Areaal am 25.04.2012 live im Konzert aufgezeichnet und in der Überzahl von Schlagzeuger Madis Zilmer komponiert, drei Stücke schrieb Pearu Helenurm, eines davon in Zusammenarbeit mit Kalle Klein, sind stark von Keyboards und Saxophon geprägt. Düstere, in sich pulsierende Tastenläufe geben jazzdisharmonische, schwebende Themen vor, auf denen das Saxophon illustre Melodiearbeit leistet. Die Rhythmusarbeit arbeitet perfekt, heftig knüppelnd, intensiv und unglaublich spannend, dem melodischen Geschehen einen dichten, kraftvollen Teppich gebend. Wenn eines der balladesk beginnenden Stücke aus der sanften Lyrik des Anfangs in heftiges Beben übergeht, wühlt der Orgelsound sich wie ein Gewitter durch das Thema, die komplette Band arbeitet plötzlich heftiger, wilder, leidenschaftlicher, lauter und die Dramatik hat eine Intensität und vitale Schönheit, die einzigartig und kaum vergleichbar ist.
Die ausgedehntesten Soli spielt Saxophonist Kalle Klein. Mal ganz allein, mal auf einer leisen Passage, auf dem wilden Höhepunkt. Und wie die Band und ihre Songs legen seine Soli melodisch und eingängig los, um im Laufe ihrer Zeit auszuflippen, emotional hochzufahren und rasantes, extremes Spiel an den Tag zu legen. Das nicht allein ist wahnsinnig gut. Wenn Gitarrist Kristo Roots sich überwiegend auch am Rhythmusgeschehen festhält und die Basis kraftvoll und geschmeidig macht, haben seine wenigen und kaum ausgedehnt langen Soli doch ungemein Kraft und Flair. Melodischer Mittelpunkt der Band und ihres neuen Albums "Vali" ist Pearu Helenurm, der sein übersichtliches Tastenensemble nicht nur perfekt zu bedienen weiß, sondern melodische Stille und expressive Wildheit mit größter Wucht donnert. Unvergleichlich, der Mann!
Das Ensemblespiel ist intensiv verzahnt, die Songs haben grandios Energie und dramatische Dichte. Komplexität der Kompositionen auf der einen Seite, intensives Spiel aller Beteiligten auf der anderen, der Reiz könnte kaum größer sein. So unprätentiös und völlig klischeefrei manches der 7 instrumentalen Stücke beginnt, über die Reizüberflutung in brachiale Vitalität bricht, so leise und still läuft der letzte Song und damit die CD aus. Die 51:23 Minuten sind in aller anspruchsvollen Komplexität wahnsinnig beeindruckend.
"Vali" ist ein Meisterwerk für geübte Hörer des zeitlos modernen Jazzrock canterburyanischer Prägung und nur unbedingt zu empfehlen.

REVIEWS "Vali" (Japan)





REVIEWS "Vali" (Italy)

Quinto album per la band della capitale estone Tallinn, stavolta eseguito dal vivo per la Klassikraadio (Estonian Classical Radio). Sette brani, di cui cinque assolutamente inediti, emblema di una realtà jazz-rock dissonante volta a quella ricerca continua che spinge a non dormire mai su schemi positivamente collaudati. Il sestetto, soprattutto durante i primi anni, ha cambiato spesso line-up, trovando un suo consolidamento attorno il 2004, con l’uscita del secondo “Piima”. Tre anni dopo, la stabilizzazione definitiva con il batterista Madis Zilmer, proveniente dai connazionali Beggars Farm, e la pubblicazione del potentissimo “Rebimine + voltimine”, che li avrebbe finalmente resi noti all’audience internazionale. Nel frattempo, già con l’uscita precedente il gruppo era entrato nel circuito MKDK, etichetta nazionale di jazz-rock ed avanguardia, nonché associazione non-profit e soprattutto autentico movimento di artisti/musicisti che, di sovente, si scambiano i ruoli confluendo nelle differenti realtà musicali. Fenomeno che riguarda specialmente band come Lippajad, Beggars Farm e, per l’appunto, Phlox. Tutto torna, quindi. E questo “Vali” (che dovrebbe significare “Forza”) è l’attuale e glorioso manifesto dell’intero movimento.,Un concerto per radio, come quelli che si trasmettevano un tempo, con tutta l’aria di accademia e di mistero che l’esperimento comporta; il pubblico si sente applaudire in lontananza alla fine di ogni brano, rimanendo in religioso silenzio durante l’esecuzione, donando, al contempo, sia la sensazione dell’impeccabilità di uno studio di registrazione e sia il groove inimitabile di una riuscita interpretazione in presa diretta.,Con la pubblicazione di “Talu” (2010) sembrava che i Phlox si fossero scrollati di dosso la corazza del durissimo jazz avanguardistico di “Rebimine…” in favore di qualcosa di altamente raffinato e godibile ad ogni nuovo ascolto, nonostante la proposta niente affatto semplice; l’inizio ai limiti del cacofonico con “80.000 ljööd maa all” poteva far pensare ad un ritorno sui propri passi, ma la scioltezza con cui il brano si evolve porta alla costatazione che per i baltici sono presenti nuovi passaggi all’orizzonte, con un approccio chitarristico ad opera di Kristo Roots simile ai colleghi che operavano nel medesimo settore durante i Seventies. Di certo, uno dei protagonisti indiscussi della serata è il sassofonista Kallen Klein, che in “Almus” conduce avanti e indietro lo sbigottito ascoltatore, trasportandolo dalle atmosfere soffuse prodotte dalle tastiere sapienti di Helenerum ai violenti giochi Frippiani di Roots, senza dimenticare il basso virtuosamente preciso di Raivo Prooso. La chiusura “serenamente notturna” di Klein porta a quello che sembra essere l’attuale orizzonte musicale dei Phlox di cui si parlava poco sopra, assolutamente più vicino alle radici jazz.,“Küttearve päikeselt” è un ritorno a quanto fatto su “Piima”, ma in maniera più professionale e consapevole dei propri mezzi tecnici (non è dato sapete quello che hanno combinato sull’esordio “Fusion” del 2000, visto che è talmente introvabile… che non ce l’hanno nemmeno loro!). Qui si registra un gioco di squadra in cui l’interazione la fa assolutamente da padrona, con Klein, Zilmer ed Helenurm tanto vintage quanto avanguardistici (non può certo essere dimenticata la lezione impartita nel 1973 dai danesi Secret Oyster con il loro primo album). Proprio Helenurm è autore della seguente “Hülge hing”, attaccando con un pianoforte quasi da antica fiaba ambientata in Anatolia e seguito da Klein che traccia le linee di una musica composta davanti a quella che deve essere la porta divisoria tra Occidente ed Oriente, con annessi i rumori dei cardini che risuonano ribelli, mentre Roots vi si affaccia concludendo nello stile che ricorda un po’ Frank Zappa di “Let’s move to Cleveland”. Viene da chiedersi, magari assurdamente, quale sarebbe potuto essere l’effetto di una jam con Miles Davis su questo pezzo…,Ancora momenti eccellenti in “Paigalelend”, in cui la chitarra nello stile dello Zappa più jazz-rock continua ad echeggiare sul tappeto percussivo ed agile di Zimler ed Allan Prooso, lasciando poi le luci della ribalta ad un sax sempre più padrone incontrastato di una situazione che, senza nemmeno accorgersene, è diventata esaltante come non mai. E dopo una gran cavalcata, Klein fa risuonare le note desolate di “Hunt”, che assieme alla conclusiva “Kurehirm” era comparsa già in “Rebmine…” . Versioni un po’ diverse, ma soprattutto la succitata “Hunt”, con tuffi violenti nelle turbolenze crimsoniane, è da ascoltare con parecchia attenzione, perché dal vivo risulta un’esecuzione diretta che colpisce duro nel segno, con i suoni analogici di uno scatenato Helenurm che sconfinano anche nelle terre arabe. “Kurehirm” è la quieta conclusione, che vede ancora una volta Klein commentarla come interprete principale.,Tutta l’ambientazione di questo concerto tenutosi il 25 aprile 2012 (chissà se anche per loro è una data significativa…?) risulta perfettamente funzionale al prodotto immesso nel mercato discografico. La sensazione è proprio quella di aver sentito uno di quei concerti dotti, che l’immaginario collettivo ha spesso collocato negli ex territori sovietici, esempi tipici della severa, impeccabile e cerebrale esecuzione di oscuri super professionisti. La realtà è un tantino diversa. I Phlox si divertono a recitare la parte di loro stessi, dimostrando di possedere un auto-umorismo che invece manca a molti presunti sapientoni. È vero, non è musica delle più facili, ma la sfrontatezza di base sembra non voler escludere nessuno a priori.,Da sentire con calma, soprattutto durante le fredde serate invernali. E magari poi risentire dopo che si sono posati i sedimenti, come una bevanda alcolica dal gusto forte, da sgrezzare, che necessita di riflessione per essere in toto apprezzata.



Long awaited - at least by me as well as a number of folks here - new album by this Estonian jazz rock group. They perform in classic style jazz rock (think Weather Report crossed with early Passport with guitars, or a better take on Perigeo, if you want to be more obscure) but who give it enough of their own personality that you won't think that this is from the 70s. Depite being from a small country and being a unknown group, for me, this challenges almost anything else being made today. All instrumental. Highly recommended!

Steve Feigenbaum, Cuneiform Records/Wayside



Talu is the latest effort from this Estonian fusion ensemble. Strong Canterbury overtones and even a touch of Passport and Zappa tossed in to the mix. The core ensemble consists of guitar, bass, sax, keys, drums and percussion. The band is augmented with flute, vibes, violin, and harmonica. All of the musicians are phenomenal - Kalle Klein's sax playing has Klaus Doldinger stamped all over it. Keybordist Pearu Helenurm gets a dirty overdriven distortion that reminds of Dave Stewart. Guitarist Kristo Roots simply burns it up from beginning to end. 100% Killer - 0% Filler. Highest recommendation.

Thomas Hayes, Gnosis:

"Talu" sees Phlox tightening up the ship a bit, and keeping some of the looser components of their sound on the leash. If you're looking for a fiery brand of Canterbury influenced fusion with shredding guitar, fuzz keyboards and bass, sax and flute, then look no further than Estonia's Phlox. "Talu" is their finest work to date.


REVIEWS "Talu" (Eesti)


Eesti Ekspress, Mart Kalvet


Bravuurne tänava-fusion häirib naabrite rahu.


Kümnendat tegutsemisaastat tähistav ­Phlox trügis avangardsest jazz-keldrist laiemale pop-pildile juba eelmise kauamängivaga “Rebimine + voltimine”. Tänavune jätk osutab taas, et nõudlikumal instrumentaalmuusikal on minekut ka väljaspool matuseid ja kammersaale.

Juba avarajast (“Võib-olla dresiiniga”) alates on selge, et Phlox tunneb end peente, vaevatud kunstnikuhingedega samas elevandiluutornis küll koduselt, aga pigem skvotterite kui munkadena — üleoleva eemaldumise asemel ajalik-asjalikust maailmast veavad lõbusad muusikud K. Roots (kitarr), R. Prooso (bass), K. Klein (saksofon), A. Prooso (löökriistad), M. Zilmer (trummid) ja P. Helenurm (klahvpillid) alatasa külla kahtlast, mitte kunagi päris kainet kontingenti, eelistavad eksistentsiaalsele elitarismile krutskiga nalja ning sfääride eeterlikule muusikale trampides tantsimist. Samas on ju Phloxile igiomane akadeemilisele lähenev pühendumus, heitumatus uute väljakutsete ees ning terav trots lihtsamat teed mineku vastu, mis ei luba puristidel neile ka pepsilt vandelväravat näidata. Nad on oma tehnilise täiuslikkuse üle uhked, isegi kui selle üle nalja heidavad (“Istu. Viis”). Nad ei häbene oma bigbändi-juuri isegi neid parafraseerides (“In the Wood”). Laamendagu siis – ehk suudab just “Talu” avangardi eestlasele talutavaks teha. 8


Phlox, nagu siin muusikaküljel möödunud nädalal kirjutatud sai, on kümme aastat koos mänginud ja koos praegusega neli plaaditäit instrumentaalmuusikat teinud Tallinna bänd. Ning nende stiilimääratluse võib siitsamast arvustuse pealkirjast välja lugeda. Fusion. Nädal tagasi vist nentisin ka, et esmakohtumine Phloxi muusikaga võib peavalu põhjustada. Seda eriti kontserdil, kui kõik on nii-nii vali ja kaootiline, lausa talumatu. Niisiis võiks esimese hooga eeldada, et albumi „Talu” nime tuleb võtta käskivas kõneviisis tegusõnana. Kümme lugu ja 55 minutit talumatuse talumist. 

Kuid kui talumatus talutud ja lummus laiutama hakkab, muutub „Talu” neutraalseks nimisõnaks. Närvesöövast klõbistamisest ja ludistamisest saab asjalik askeldamine, lood loksuvad paika, kuid kirjutamaks, miks (ja täpselt millised) maaelu kujutavad pildid alateadvusest selles kuulamisfaasis esile kerkivad, mul enam ruumi ei jätku. Ühesõnaga – „Talu” on rohkem kui talutav. 

Mart Niineste, Päevaleht

 Tallinna jazz-roki eliit  
 Tallinna moodsa fusion-jazz grupi neljas album jätkab sama liini, mis kolmas „Rebimine+Voltimine“ album. Samas on Phlox oma lähenemist siinkohal täiustanud. Kui eelmisel plaadil veel leidus äravajuvaid momente, siis nüüdne Phlox hoiab energiatase enamvähem ühtlasena. Kindlasti on oma roll sel ka trummar Madis Zilmeril, kes lisaks oma hullumeelselt osavale mängule on komponeerinud ka poole plaadist, (eelmisel domineeris Pearu Helenurm). Zilmeri paladest tõstaks esile kahte suurepärast jazzitraditsioone ühest küljest aupaklikult kummardavat, teisalt ironiseerivat „In the Wood“ ja „Istu. Viis“. Mõlemas särab Kalle Klein hiilgavate altsaksipartiidega. Esinevad külalised vibrafonil, viiulil, harfil ja taas astub üles Pastacas flöödil. Kui eelmine kord uppus Ramo Teder liialt ülejäänud bändi sisse ära, siis siin on ta targasti pandud duetti mängima Kleini sopraniga „Loomaaia“ vaiksemas keskkohas. Ekstra-kõlavärvid annavad igaljuhul saundile nii mõndagi juurde, üldse tundub helipilt avaram. Ehk järgmine kord teeb Phlox plaadi näiteks pasunasektsiooniga? (4)

Erkki Hõbe, "Postimees"

REVIEWS, Japan (Talu & R+V)

これは驚くべきクオリティ!エストニアの6人組(ギター、ベース、サックス、パーカッション、ドラムス、キーボード)ジャズ・ロック・バンド:フロックスの 09年作品。ゲストでヴィブラフォン、ヴァイオリン、フルートなども加えたサウンドは、『Third』期のSOFT MACHINEや、HATFIELD&THE NORTH影響下のカンタベリー・サウンドに、少々ZAPPA的な屈折感も交え、総合的にはアッパーに仕上がったというべきもの。タイトに疾走する変拍子 リズム、スリリングなユニゾン&各パートのソロは非常にセンスが良く、フランスのFORGASをよりアツくしたようなイメージも感じさせる会心作で す!ZAO周辺ファンも注目!

エストニアから出現した、驚異的クオリティのハイパワー・ジャズ・ロック・バンドの、07年発表の3rd。サックス、ギター、ベース、ドラムス/パーカッ ション、キーボード、ピアノの6人編成(+ゲスト)による、カンタベリー系をアッパーにしたような、疾走感溢れるサウンドは既に全開!06年のライヴ・テ イクも3曲収録。FORGASとONE SHOTの中間を行くイメージもある、これまた注目作!MAGMA周辺リスナーにもオススメです。











REVIEWS "Talu" (France, Belgium)

Talu (« ferme », en estonien) succède au décapant Voltimine + Rebimine sorti en 2007. Après ce tour de force gorgé d’émotions brutes et d’immédiateté, Phlox se devait de confirmer une carrure d’acteur majeur de la scène jazz fusion. « Võib-olla dresiiniga » annonce d’emblée un disque dynamique, chaud et envoûtant. Il y a du John Zorn là-dedans (mais n’y a-t-il pas du Zorn dans tout ce que qui touche au jazz un tant soit peu non-conformiste ?), peut-être moins que sur le précédent effort, mais suffisamment pour que cette fusion frénétique satisfasse les plus exigeants. 

Les boucles rythmiques sont entêtantes et laissent libre cours à des soli de claviers ou de guitare parfois torturés et hystériques. Plus structurée, peut-être un peu plus « dans le rang » qu’avant, la musique de Phlox gagne en lisibilité et en fluidité ce qu’elle perd en folie. De ce point de vue, elle se rapproche des grands maîtres que sont The Mahavishnu Orchestra et Return to Forever, sans perdre pour autant de sa personnalité. 

Plus enjoué aussi que son prédécesseur, Talu abandonne en partie les climats tendus au profit de grooves puissants, d’une chaleur communicative, ou de passages plus reposants. Bien que les titres soient écrits par Madis Zilmer (batterie) et Pearu Helenurm (claviers), le saxo frénétique de Kalle Klein mène la danse, à tel point qu’en son absence, c’est tout un pan de Phlox qui semble manquer à l’appel malgré les apports bienvenus du violon, de la flûte ou encore du vibraphone. 

Si Phlox semble s’être quelque peu assagi, sa musique n’a rien perdu de sa superbe. Tantôt transparent, tantôt surprenant, Talu tient en haleine de bout en bout. Mû par une rythmique redoutable, animé par des musiciens virtuoses, ce quatrième album des Estoniens a tout d’un passeport pour la reconnaissance.

Since 2007, Talu (Editor's note: "farm" in Estonian) is the latest heir of former, acid-strippingVoltimine + Rebimine. After this tour de force, bursting with raw emotion and immediacy, Phlox was expected to confirm its move towards the major league of jazz fusion performers. As a matter of fact, "Võib-olla dresiiniga" steadily inroduces a dynamic, warm and captivating record. There's definitely some of John Zorn's in there (but isn't there any of Zorn's in everything that hints at a little bit of maverick jazz?). This shows maybe less than in the previous effort, but still plenty enough for this frenzy merger to satisfy most demanding hedonists. 

The drum loops are catchy and unleash hysterical keyboards at times, or tortured guitar solos. More structured, perhaps a bit more "in line" than before, Phlox's music gains clarity and smoothness, as much as it relinquishes some madness. As a consequence, and without losing any personality, it can now be compared with such great masters as The Mahavishnu Orchestra and Return to Forever. 

Talu appears more playful than its predecessor, as it partly abandons climatic tension for the sake of powerful grooves, communicative warmth, or more relaxing movements. Although the titles are written by Madis Zilmer (drums) and Pearu Helenurm (keyboards), Kalle Klein's frenetic sax finally gives the whole a wishful coherence. As such, his absence is first to be noticed on a whole section during which Phlox seems to lack appeal despite the welcome contributions of the violin, the flute or the vibraphone. 

Even though Phlox seems somewhat chastened, the band's music has lost none of its luster. Sometimes clear, mostly surprising, Talu creates suspense from an end to the other. Moved by a formidable rhythm, led by virtuoso musicians, this fourth album by the Estonians is likely to offer them a passport to recognition

Jean-Philippe Haas




TALU,(MKDK Records, Estonie, 2009),PHLOX ça groove !,PHLOX, il est temps que la presse,francophone en parle! Nom d'insecte greffé,sur un sextuor de jazz-rock à la fois plongé,dans le passé (Soft Machine période Elton,Dean en tête, Frank Zappa 1969 à 1973,,Zao) et le futur (le jazz-rock moderne,représenté par One Shot et consorts mais,en beaucoup plus intéressant,harmoniquement), le groupe se caractérise,par un savant dosage entre énergie pure et,poésie. Au sein du sextuor, 2 musiciens,assurent un discours possédé par une,verve grammaticale aux développements,infinis : KALLE KLEIN au saxophone,(véritable réincarnation d'Elton Dean et de,Yoch'ko Seffer, vu en live plusieurs fois,toujours aussi magique) et PËARU,HELENURM au Fender Rhodes (au son,proche de Chick Corea et de Mike,Ratledge). Autres éléments, RAIVO,PROOSO à la basse et MADIS ZILMER à la,batterie explosent de concert en,permanence tandis qu'ALLAN PROOSO,(percussions) et CHRISTO ROOTS (guitare),colorent l'ensemble.,Võib-Olla Dresiiniga attaque la galette avec,un drumming explosif de ZILMER. Un,thème oscillant entre le Return To Forever,de Hymn Of The Seventh Galaxies et le,Zappa happy constitue le noyau de la,pièce. KALLE KLEIN s'offre de purs,moments de grâce au saxo alto, sur une,grille harmonique intelligente tenue par,PEARU HELENURM. C'est un thème,déglingué que nous offre Hullelu, seconde,pièce, sur une base rythmique à la,Zao/Gentle Giant. PEARU donne le meilleur,de lui même en développant des arpèges,malicieux au clavier. La section rythmique,assure sévère lors d'un double envolée,lyrique de saxo majestueuse! Quelle,puissance ces PHLOX! Un solo de guitare,réussi se pose sur une batterie mitraillette,avant permettre au duo clavier/saxo de,lancer une mélodie magnifique, orchestrée,avec brio par l'ensemble du groupe. On,fusionne alors le thème initial et les,contrechants dans la grande tradition du,meilleur jazz rock 70's. Une grande,réussite! Monokkel se distingue par une,mélodie magique, joué de concert par,KALLE KLEIN et MAARJA NUUT au violon,(guest). Fan d'électricité, rassurez vous, on,se farcit une partie centrale à l'énergie,décoiffante, non sans rappeler One Shot.,PEARU clôt le titre sur un solo fou de,clavier. Un sans faute total entre,méchanceté, énergie et beauté !,Arrive le temps d'Oode, ma compo préférée,de ce TALU : PEARU joue une trille en,accord au clavier alors que la guitare et le,sax (KRISTO et KALLE) assument un thème,superbe, plein de magie et d'émotion!,Comme on est dans une forme jazz-rock, la,partie centrale est assurée par un KALLE,en ébullition, soutenu par un groupe,redoublant d'inventivité et de,professionnalisme quant aux accompagnements.,Le retour du thème, après tant,de déchaînement ne peut que nous tirer,une larme. Bravo l'insecte! Loomaded nous,envoie une furie à la Zao dans les tympans,sur un tempo fulgurant avant de se poser,sur une texture plus funky : l'écart entre les,deux permet au thème de prendre un envol,sensationnel. On jubilera d'entendre les,maints développements thématiques du,duo PEARU/KALLE (il faut les voir sur scène,: magiques !). RAMO TEDER intervient à la,flûte pour doubler KALLE dans des,trouvailles monstrueuses d'écriture,vraiment trop rares de nos jours. A ce,niveau, l'auditeur est conquis. In The Wood,,débute sur un swing doublé d'accords de,rhodes touchants. Encore une fois, on a,droit à un thème Saxo/Guitare sinueux,,beau et voyageur, qui nous emmène loin,dans des terres où le Jazz des années 50,rencontre Frank Zappa et Return To,Forever. 80% d'écriture pour cette pièce qui,fait honneur à nos oreilles en se terminant,par une catharsis où KLEIN vous épatera!,Retour à un groove plus old-school mais,non moins destroy sur Siil, habité par un,abominablement bon double phrasé,Rhodes/sax. La pièce se brise, le Billy,Cobham estonien "MADIS ZILMER" martèle,une pulsation aborigène sur ses fûts,tribaux alors que des harmonies aériennes,et pop soutiennent PEARU dans un solo qui,s'envolera à jamais dans les cieux. Un,second thème contrapuntique nous attend,,tapi dans l'ombre d'un break en trompe,l'oeil. On se régale et on reprend deux fois,du dessert. Istu. Viis est superbement écrit,lui aussi et oscille entre les Soft Machine,post-74 et les meilleurs Zao. On se rend,compte à quel point la section rythmique,assure. Toutes les mélodies chantent : ici,,vous ne trouverez rien des,absurdes déblatérations,technico-chiantes des jazzmen,français, frustrés par,l'enseignement flemmard et,procédurier des,conservatoires. Confiserie,cosmique à pleurer de beauté,,Augustin dépose des perles,sonores sur un océan de,pureté et d'exigence (I.e nos,oreilles). PHLOX sait donner à,l'auditeur/spectateur des,phases de repos, durant lequel,les sons cosmiques et des,harmonies pop permettent de,retoucher le sol. Une fois de,plus KALLE et KRISTO,s'envolent ensemble puis,repassent la main à PEARU,,qui déploie des arpèges,magnifiques alors que la,section rythmique s'emballe,sur une texture aux frontières de l'électro :,la grande classe! Binnokel, pièce de harpe,solo interprétée par LIIS JÜRGENS, conclut,l'album. En arrière plan, une bande jouée a,l'envers nous relance un des thèmes de,l'album, technique popularisée par Soft,Machine sur Third (1971).,PHLOX est un des rares groupes de jazzrock,moderne à arriver à insuffler une,magie concrète dans des compositions à,l'énergie indubitable. Ils signent ici leur,meilleur album. Que tout les fans de jazz,rock se précipitent : TALU les fera danser,,rêver et pleurer … de bonheur.
(**** ½ ),Pierre WAWRZYNIAK, Highlands magazine




REVIEWS "Talu" (Germany)


Die Tallinner Phlox sind mit neuem Album zurück. Im März 2010 brachten sie mit ihrem aberwitzigen Jazzrock Charly Heidenreichs Freakshow Artrock Festival zum Beben, dass süchtige Freunde dieser deftigen Schräglagenspielart zu willenlosen Sklaven ihrer Hingabe wurden, und brachten "Talu" mit. Obschon die Bands musikalisch nicht miteinander zu vergleichen und verwandt sind, habe ich doch stets Höyry-kone im Hinterkopf, die Songnamen sind ähnlicher Kauderwelsch, vermutlich sind die Sprachen miteinander verwandt. Stilistisch sind Phlox nicht unbedingt auf fester Spur vorgegeben festgelegter Stilmarken - und treffen doch stets nach freien Fahrten und radikalen Irrfahrten auf typischen Jazzrock, wie er in den Siebzigern in Skandinavien und der Tschechoslowakei gespielt wurde, sehr europäisch, mit einer Spur Folklore im Blut, einiger abgründigen Düsternis, deftiger Rockhärte, erstklassiger Handwerkskunst und dem Gespür für Dramatik, die schon mal in brachiale Extreme ausbrechen kann.
Komponiert wurden die Songs des zweiten MKDK-Albums (die vorherigen Werke sind mir nicht bekannt) von Schlagzeuger Madis Zilmer und Keyboarder Peau Helenurm, die auch dem Vorgänger ihre Handschrift verpassten. An der Besetzung hat sich nichts verändert, Kristo Roots (g), Raivo Prooso (b), Kalle Klein (sax) und Allan Prooso (perc) ergänzen das Line-Up. Als Gäste sind Vambola Krigul (vib), Maarja Nuut (vi), Liis Jürgens (h) und Ramo Teder (fl) gelistet, den Reigen bunter, prächtiger und ausdrucksstärker zu gestalten. Die Band lässt keine Wünsche offen, deftige Schräglage wird immer wieder in zwischen 4 bis knapp 8 Minuten (plus einem 1-minütigen Track am Ende) langen Songs erreicht, die Band strebt die komplexe, energische Auflösung der Songthemen an und taucht dazu tief ein, zelebriert Soli und improvisative Parts, deftige Bandinterplays und radikale Atonalitäten. Die Jazzrock-Suppe kocht fein gewürzt auf hoher Flamme und setzt auf erfrischend lebhaft und heftig ausgeprägte Schlagzeugrasanz.
Nicht ganz so überschießend wie auf "rebimine + voltimine" und dennoch sehr heiß, deftig, lebhaft, dynamisch und radikal machen die 10 grandiosen Songs enorm Hörfreude. Wer klassisch heftigen Jazzrock mag, muss die Band unbedingt antesten, im Web sind dazu einige Tracks zu hören.
Unbedingte Empfehlung!

Volkmar Mantei

Das zweite Vollzeitalbum des estnischen Sextetts bietet gegenüber dem Vorgänger keine weltbewegenden Neuerungen. Dynamischer, komplett instrumentaler Jazzrock mit deutlichem Canterbury-Einschlag ist auch auf Talu angesagt. Dichtes, wuseliges Schlagwerk, viel perlendes E-Piano, dessen Klänge gelegentlich durch den Verzerrer gejagt werden, schneidende Gitarren und trötendes Saxofon (meist Sopran). Ein paar Soli ab und an, größtenteils steht aber gleichberechtigtes Zusammenspiel im Vordergrund. Das Ganze eher locker fließend als wirklich schräg, obwohl es auch ein paar schräge Einsätze gibt. Immerhin sorgen die vier Gastmusiker an Vibraphon, Violine, Flöte und Harfe hier und da für ein paar neue Klangfarben.

Also im wesentlichen alles schon mal da gewesen? Im Prinzip ja, aber von dieser quirligen Mischung kann man sich einfach nicht oft genug die Ohren durchpusten lassen. Wer alsoRebimine + Voltimine zu goutieren weiß, liegt auch mit Talu richtig. Schönes Teil!


Jochen Rindfrey



REVIEWS "Talu" (Italy)


Dopo averci colpito ed entusiasmato con un album granitico come “Rebimine + Voltimine” (uscito nel 2007) i Phlox si liberano dalla dura corteccia di un sound grezzo e travolgente e, come una farfalla che taglia via i filamenti che la tengono costretta nel bozzolo, sono pronti a mostrarci il frutto della loro spettacolare crescita musicale. Alla base di questo nuovo album, il quarto della loro discografia, c’è il lavoro di musicisti brillanti e preparati, abituati a suonare in più contesti e per i quali il nuovo album in studio è una summa delle proprie idee e capacità artistiche. Il disco in studio nasce in sostanza come una conseguenza del lavoro maturato in mesi di prove ed esperienze e diviene quasi un’esigenza naturale dell’artista e non qualcosa di progettato a priori o la meta ultima verso cui tendere con tutte le proprie forze. Ecco che i Phlox ci mostrano quindi ciò che sono ora in questo momento della loro vita musicale: una band matura e raffinata, tecnicamente perfetta che ha levigato moltissimo il proprio sound, pur non rinunciando mai ad uno stile complesso ed avventuroso. Il sound fa ora meno leva sui riff ed in particolare la chitarra di Kristo Roots si dedica ad un lavoro di cesello senza mai innalzare muraglie di suoni, facendo leva soprattutto sulle atmosfere e sui singoli particolari, come nella centrale “Loomaed” in cui sequenze Frippiane si mescolano ad arie delicate e misteriose realizzate con la complicità di un flauto sognante e fragranze elettroniche ipnotiche. Anche quando i suoni diventano più aspri e distorti si cerca sempre di raggiungere un equilibrio attraverso accostamenti strumentali eleganti. Gli arrangiamenti appaiono più particolareggiati che in passato, grazie anche alla partecipazione di ospiti chiave, come Vambola Krigul al vibrafono, Maarja Nuut al violino e Ramo Teder al flauto. La sezione ritmica è versatile e dinamica, instancabile nell’elaborazione di trame percussive ricercate, movimentate e assai precise. Ma il ruolo centrale lo giocano sicuramente il Fender Rhodes di Pearu Helenurm ed il sax (alto e soprano) di Kalle Klein, autori di meraviglie solistiche e capaci di splendide interazioni. L’ago della bilancia pende più decisamente a favore del jazz-rock, anche se contaminazioni psichedeliche, intarsi sinfonici raffinati e tenui visioni elettroniche vengono diffusamente disseminai, con sapiente parsimonia, a correggere soluzioni troppo decise o monocromatiche. Globalmente l’album si sviluppa in un crescendo continuo di emozioni, partendo da una scorrevolissima “Võib-olla dresiiniga”, dal sound rotondo e corposo, che scivola agilmente come un fresco vino bianco, passando attraverso i grovigli del sax e del piano elettrico della veloce “Hullelu”, dagli echi Crimsoniani, e raggiungendo via via situazioni caratterizzate da vari gradi di complessità. Ogni traccia ha i suoi colori, le sue situazioni particolari, la sua personalità. Dai morbidi drappeggi Canterburyani, con preziosi richiami agli Hatfield And The North di “Ooode”, all’estasi di “Siil” che si sviluppa in un crescendo ammaliante di improvvisazioni di tastiere e chitarre che si spingono alla deriva in un turbinio di luci e fumi dal sapore psichedelico, fino all’idillio conclusivo di “Binokkel” con le sue visioni elettroniche dai colori delicati. Non so se questo sarà per me l’album dell’anno ma le possibilità sono davvero alte. Senza comunque volersi affidare alle classifiche non posso che promuovere appieno questo gruppo che dimostra ancora una volta come l’Estonia sia un paese che ha ancora tantissimo da dire in materia di Progressive Rock alle sue vette espressive più alte.


Jessica Attene


I Phlox sono un gruppo estone abbastanza interessante; giunti alla quarta fatica in studio (da avere anche il terzo “Rebimine + voltimene”) ci regalano un jazz rock progressivo simile alla proposta dei nipponici Machine and the synergetic nuts: “Talu”, il loro nuovo lavoro, è decisamente più ricco e raffinato a livello compositivo rispetto ai due cd nei nipponici di cui sopra (“Machine and the synergetic nuts” e “Leap second neutral”), parimenti monocorde nelle dinamiche del drumming, metricamente molto più vario. Piacevole, diretto negli esiti ma per nulla banale, è un disco esplicito, “progressivo”, ascoltabile a più livelli, con “tiro” e qualità. 



REVIEWS, Slovenia

Prav neverjetno je, kako kljub vsej današnji kapaciteti medmrežnega sveta še vedno obstajajo bendi, ki so tako grdo prezrti. Dragulji v kamnolomu povprečnosti, svetle izjeme v brezmejni temnici, ki pa nikakor niso opaženi. Žal Phlox nima nikakršnih ambicij po večji prepoznavnosti. Fantje so torej prvinski hedonisti, delajo glasbe zase in za svoje užitke. Kar je vsekakor škoda, saj so s svojim novim albumom ponovno posegli v tančice glasbenih sfer, ki že dolgo niso bile razkrite.

Phlox s svojim četrtim albumom »Talu« nadaljujejo vizijo, ki so jo prikazali na odličnem »rebimine + voltimine« (recenzija tukaj). Ostajajo nekompromisni v svoji glasbi, a še vseeno igrivi, duhoviti in predvsem izvirni ter prijetno sveži. Vseeno se kažejo odstopanja od svojega prejšnjega glasbenega sloga. Na albumu je sicer še več gostov, pojavijo se kar štirje (na prejšnjem albumu sta bila gostujoča dva inštrumenta, tabla in flavta, tokrat slišimo še vibrafon, violino, orglice in flavto). Vendar ima glasba na »Talu« vseeno manj pridihov vzhodnjaških ritmov. Najbolj pa pogrešam tisti canterburyjski zvok. tisto otroško durovsko igrivost med skladbami, skozi katero so se Phlox docela izražali na »rebimine + voltimine« (sami se imajo za duhoviteže, o čemer pričajo naslovi skladb in plošč, ki so večinoma besedne igre estonskih besed). Na »Talu« so tako Estonci oživili več tistega »70's« jazz-rock zvoka, ter se držali strožji smernic kot kdajkoli poprej. Tudi free jazzovskih vložkov je precej manj, čeprav saksofon velikokrat povzame pobudo ter poskrbi za ostre »zornovske« solaže; prav tako noise rockovske elemente le še stežka slišimo. Je pa zanimivo, da je zvok vseeno bogatejši kot na »rebimine + voltimine«, večkrat deluje zelo orkestralno, že celo tradicionalno jazzovsko. Z vsem tem se album lahko vsaj s čim primerja (za razliko od »rebimine + voltimine«), kar je hkrati plus in minus. Veliko delov bi se lahko namreč primerjalo z legendarno Return to Forever uspešnico »Hymn of the Seventh Galaxy«; so pa zato Phlox izgubili mesto popolnih unikatov.

Deseterica skladb ima tako veliko bolj določen slog, zakar delujejo mogoče precej bolj konceptualno in povezano. Vseeno je kompozicijska genialnost nezgrešljiva. Že »Võib-olla dresiiniga«, skladba, ki nas popelje v »Talu«, je neverjetna kompozicija najrazličnejših delov, ki nenehno spreminjajo vzdušje in razpoloženje. Od bučnih vrhuncev do jazzovskih sladkih uspavank, vse v gigantskem krogu, iz katerega ne želimo oditi. In ta krog ni značilen je za dotično skladbo, je ponazoritev celotnega albuma. Vse skladbe imajo tako podoben manever, vseeno pa je razvidno, kako Phlox gradijo razpoloženje na albumu. Zlahka je razviden vrhunec, ki ga doživi natančno na sredini, ob peti skladbi »Loomaaed«, ki je preprosto dih jemajoča. Oziroma preprosto - je »le« še ena mojstrovina estonskih prvakov. Uvodni udarci skladbe so, zanimivo, izredno drum'n'bassovski, kar ponovno govori v prid eklektičnosti benda. Elementi najrazličnejših žanrov kar skačejo iz najrazličnejših delov katerekoli skladbe. Uvod skladbe »Istu. Viis« je recimo močno vesoljski, pa čeprav je zvok inštrumentov popolnoma »normalen«. S samo melodijo se približajo temu, kar so naredili RTF na »Hymn of the Seventh Galaxy«, ko so s karseda minimalno uporabo space zvokov ustvarili vesoljsko sceno. In »Binokkel« ima izreden etno folkovski pridih, violina popolno prevzame svojo vlogo. In teh elementov je toliko in tako mojstrsko so vpeljani v to novo, strožjo jazz-rock smernico, da poslušalec ostane brez besed.

Prav na vsaki skladbi, kljub glasnosti posameznega inštrumenta, ne pride do viška. Prav vsi se držijo neke formule, ki je vsekakor nevidna, kajti freejazzovska svoboda dovoljuje vstop in izstop posameznega inštrumenta ob kateremkoli trenutku. Ne veš, ali je glasba ambientalna ali nabita z energijo. Preprosto je neverjetna, z opisovanjem bi se ji le delalo krivico. Če se je dalo o »rebimine + voltimine« na veliko razpravljati, je to zdaj težko. Kajti za vsako skladbo bi se dalo napisati enako na »Talu«. Imajo podobne časovne zapise, kompozicijske elemente, vendar je prepletanje inštrumentov, osnovna melodija (če se ji sploh lahko tako reče) in še marsikaj povsem različno. In prav zato je »Phloxovce« označiti kakorkoli drugače kot za genije žaljivo.

Kako jim uspeva? Taka glasbena domišljija, toliko potenciala, taki proizvodi, vendar Phlox še vedno ostajajo globoko skrit scenski underground. To je celo težje, kot ustvarjati takšno glasbo, kot jo Estonci. Kako to? Zato, ker so iz Estonije? Ali jih preprosto ne zanima medijska prepoznavnost? Morda se najbolj udobno počutijo prav tu, z majhno bazo oboževalcev, slabo obiskovanimi koncerti v svoji rodni deželi ter številčno majhno naklado ter prodajo prvovrstnih cdejk. Ampak kar je verjetno najvažnejše - glasba ostaja neverjetna. S »Talu« so letu 2010 že prinesli jazz-rockovski letni vrhunec, dovoljšno fusion dozo za celoten preostanek leta. Nam, ki nas je tako malo, pa ne preostane drugega, kot da napeto čakamo na novo pogruntavščino estonskih inovatorjev.


Tine Kolenik






ARVUSTUSED "Rebimine+Voltimine"


Joosep Sang, "Muusika"

Kodumaine muusikaelu on hoopis sopilisem, kui mõnikord tundub. Phlox oli minu jaoks varem pelk nimi ja selle plaadi kuulamine valmistas suure üllatuse. Albumit kuulates tuiskab pähe terve keeristorm nimesid, kellega Phloxi omalooming on ilmselges veresuguluses: Jeff Beck, Jan Hammer, Billy Cobham, Stanley Clarke, Tony Williams, John McLaughlini Mahavishnu Orchestra ning veel mitmed seitsmekümnendate jazz-rocki pioneerid. Jazz-rock ja fusion on alati olnud ka muusikute sport ja tasemetöö, vahel selliselgi määral, et muusika sisu jääb suurepärase tehnilise soorituse varju. Phloxi liikmed (Kalle Klein saksofonil, Kristo Roots kitarril, Pearu Helenurm klahvpillidel, Raivo Prooso bassil, 
Madis Zilmer trummidel ja Allan Prooso löökpillidel) sooritavad eksami hindele "väga hea", pakkudes mitte ainult virtuoosset, vaid ka sisukat kõrgenergilist muusikat. Tegemist pole vanade "traadimeeste" kopeerimisega, sest ansambel lisab ka isiklikke stiilitäiendusi: vabajazzilik improvisatsioon ilma rütmi ja harmooniata (eelkõige plaadi kolmes live-palas), nopped maailmamuusikast ja drum'n'bass rütmikast. Phlox ei kuulu eesti jazzi esimesse ešeloni, kuid teeb siiski huvitavamat ja värskemat muusikat, kui suur osa meie üldtunnistatud jazzieliidist. Soovitan soojalt


"Eesti Ekspress", Areen
Mart Kalvet

Vaba improvisatsioon kohtub hoolikalt konstrueeritud kaosega;
tagajärjed on plahvatuslikud. Moodsalt žanritu, ehkki mitme stiiliga viljakalt 
flirtiv Phlox on viimaks valmis küpsenud ja tähistab sündmust vääriliselt — igati kobeda kauamängivaga. (Žanri)piiridel kõõlumine, tähiste eiramine ja nende nihutamine (või miks mitte rebimine ja voltimine) ongi albumi kandvaks teemaks. Kui üldiselt on progeroki ja jazzmuusika juures teemalt teemale hüplemine ning süüvimatus enamasti see tüütum pale, siis Phlox voldib sealt laenatud kärsituse hoopis elegantseteks üllatusteks, mis paiguti lõbustavad, paiguti ehmatavad, kuid külmaks ei jäta ka parima pingutamise juures.Vaevalt jõuab kuulaja harjuda mõttega, et pillid teevad talle pai, kui järsku on platsis hard-rock-kiskja (“Hunt”, “Habe”), kes lambalikule määgimisele karmi fuzz-möiratusega kiire lõpu teeb... vaid selleks, et taanduda täpselt kõige ootamatumal hetkel taustale ja teha ruumi tantsumängudele ja peomeeleolule (“Kaavjas”) või psühhedeelsele efektitsemisele (“Kraap”). “Rebimine + voltimine” on kindel märk sellest, et kollektiivne alateadvus pole lihtsalt Jungi jutust valesti aru saanud new-age-müstikute vaht, vaid tegelik ja ajatu ideede ja inspiratsiooni hoovus. Phlox ammutab sealt pajatusi ning räägib neid ühtegi sõna kasutamata ümber selgemas keeles kui enamik vokaal-instrumentaalesitajaid. Palade pealkirjad võiksid sama hästi olla lihtsalt numbrid, kui nad poleks nii lõbusalt krutskilised — “Kurehirm”, “Ühe poja toit” ja “Sõjajalgne” ei ütle suurt midagi muusika kohta, aga pakuvad oma olemasoluga vastuvõtlikule kuulajale siiski värvikamaid illu- ja allusioone kui tavaline vaba improvisatsioon. 9/10


"Postimees", Tiit Kusnets

fusioon + improvisatsioon : stuudios + avalaval

Phlox on kuueliikmeline (kui külalisi mitte arvestada), ligi seitse aastat koos mängi­nud (kui debüütkontserdist rehkendada), täiesti veenvalt eksprompt-rokkiv ja komponeeriv kodumaine komando (sama lille nime­lisi muusikaühendusi leidub ka mail kaugemail). Phlox kurrutab ja plisseerib erisugust džässi ja furioosset vunki, mürab kõlavärviliselt ja kirjult, keerab teinekord groteskseks ja kõmistab isegi apokalüpsikuid, kuid ei välista seejuures sugugi ei vagusat «natüürmortlikku» meelisklemist («Kurehirm») ega lennukat gruuvimist seiklusfilmimuusikahelistikes («Kaavjas»). Phloxi põhilised muusikakirjutajad on jätkuvalt klahvpildur Pearu Helenurm ja kitarrist Kristo Roots, aga kõrvutades uut plaati kas või kolme aasta taguse väikealbumiga «Piima», hakkavad erinevused kõrva sedamaid. Palju enesekindlamalt ja dünaamilisemalt kõlab kogu bänd. Tunduvalt kompaktsem ja värviküllasem on nende värske voldik.
Brigitta Davidjants “Eesti Päevaleht”

Mäletan, kuidas aastaid tagasi sattusin igasuvisele vabaõhukontserdile Pilvepillerkaar. Millalgi vastu õhtut hakkas mängima lustlik diskobänd, 
mis kandis lillelist nime Phlox. Jala võttis see küll tatsuma, ent samas tikkus pähe mõte, et arenguruumi on poistel veel kõvasti. Kunagisest Pilvepillerkaarest on möödas kuus aastat, osa liikmeidki on vahetunud ning ansamblil ilmunud värskelt kolmas album. Suur oli mu üllatus, kui plaati masinasse pannes kostis kunagiste diskomälestuste asemel väga korralik dzˇässrokk. Kusjuures, sõna “korralik” võib viia eksiteele, sest eeldaks justkui igavust. Tegelikult on Phlox ilmekas tõestus sellest, et tubli töö tulemusel ei jää mitteakadeemilise haridusega pillimehed oma nii-öelda professionaalsetele ametikaaslastele sugugi alla. Ja mis eriti tore: lood pole mängitud välja lihtsalt ägeda keevitamise peale, vaid omavad ka sisu. 



See väga väärt hipiproge rühmitus on ka lõpuks plaadikettale jõudnud!
Puhas kuld! Paremini kui kodukõlarites kõlab see bänd kindlasti vaid
vahetus live’i-möllus. Õnneks ongi plaadile lisatud kolm kontserdivõtet,
neist kaks salvestatud Juuksuris ning kolmas aasta tagasi toimunud “Pilvepillerkaarel”. 
Sõimake seda siis kunstiks või džässiks, igatahes on see vägev 
ja omanäoline kunsttükk.


Rada 7, StereoM 

2000. aastal tegevust alustanud ja üsna tihti koosseisu muutnud 
proge-/jazz/ grupi Phlox (Tallinn) kolmanda plaadi tiitel on tabav ja 
demonstratiivne: kollektiiv rebib jõuliselt katki kõik /jazz-rock/’i 
puhul mannetu ja igavana tunduva ning voldib iseteadlikult 
olemasolevast toormaterjalist veidraid ja isevärki kujundeid. Kõige 
selgemini paistab see välja avaloos „Rähn”: /jazz/-flööt (ei kelleltki 
teiselt kui Ramo „Pastacas” Tederilt endalt), möirgav /fuzz/-kitarr, 
viited Brasiilia /jazz/’ile ning Canterbury koolkonna progeroki 
elemendid annavad kokku sulami, mis on mitte ainult eklektiline, vaid 
ka üsna intensiivne oma käredakoelises helikeeles. See kuueliikmeline 
kollektiiv on ilmselgelt võtnud oma uuel plaadil rokkivama lähenemise 
ning plaadi avalugu kondenseerib suurepäraselt bändi modernse 
suunitluse üheks võimsaks seitsmeminutiliseks kompositsiooniks, mis 
esindab tänast Phloxi tema parimast küljest.
Avaloole järgneb peatselt üsna huvitav ja kontraste täis kõrvutus – 
live-keskkonnas (klubis Juuksur) salvestatud üheminutiline 
müraimprovisatsioon „Kraap” suubub stuudios salvestatud kompositsiooni 
„Habe”. Kontrast toore kontsertesituses improvisatsiooni ning lihvitud 
stuudiosaundiga kompositsiooni vahel on kõrvatorkav, kuid sellegipoolest on saavutatud küllaltki sujuv siire. „Habe” uusversioon (originaal pärineb Phloxi teiselt plaadilt) pole mitte ainult kompaktsem ja lihvitum, vaid intensiivsemgi kui originaal. 
Siinkohal väärib märkimist ka abrasiivne aldisoolo Kalle Kleinilt, kes muidu 
mängib enamasti sel plaadil sopransaksofoni. Vastukaaluks plaadil domineerivale 
agressiivsusele on lõpulugu „Kurehirm” pastoraalne, ent kõhedusttekitav 
elektriklaveri ja saksofoni duett, mille keskkohas võib kuulda Kleini 
tekstuurilisemat lähenemist saksofonil. Nende kahe äärmuse vahel leidub ka 
psühhedeelsema kallakuga palu, eriti just „Hunt”, kus pastoraalsed saksikäigud 
varieeruvad paksult kõlavate agressiivsete kitarririffidega, hüpnootilised löökpillid 
lisavad tuge looklevatele idamaiste mõjutustega klahvpillisoolodele, kuid 
sellegipoolest kõlab terve pala küllaltki kohesiivselt ning püsib kümne minuti 
jooksul piisavalt kineetilisena, nagu parimad krautroki improvisatsioonid, ainult et 
Phloxi sooritus on džässilikum.
Bänd on pannud oma instrumentaalpaladele küllaltki muigamapanevad 
pealkirjad („Ühe Poja Toit”, „Sõjajalgne” jms). See näitab, et mehed 
ei võta ennast ülearu tõsiselt ja sestap on see album järjekordne 
tõestus, et parimat sorti /jazz-rock/’i sisaldab lisaks tõsiseltvõetavale 
muusikalisele esitusele ka eluterve annuse huumorit. 
Märkimisväärne on käesoleva plaadi puhul seegi, et kui varem oli ikka tugev kiusatus võrrelda bände teatud teiste, seitsmekümnendate proge-jazz’i  legendidega, siis bändi uus materjal viitab tunduvalt rohkem sellele, et Phloxil on potentsiaali leidmaks omaenda isikupärast helikeelt jazz-rock’i ja / fusion/’i vallas. Lihtsate paralleelide tõmbamine ei mõju siinkohal mitte ainult laisa žurnalismina, vaid ka ansambli annete alahindamisena. Üldiselt võib öelda, et kuigi mitte kõik kompositsioonid pole ühtmoodi meeldejäävad, on Phlox sellegipoolest viimaste 
aastate jooksul märkimisväärselt edasi arenenud.

REVIEWS"Rebimine+Voltimine" (Brazil) 
Volkmar Mantei

Jeder kennt das. Mit Begeisterung stürzt ihr euch in eine neue Musik, lernt die Meister kennen und habt Appetit auf mehr. Je mehr ihr kennen lernt, umso mehr müsst ihr euch entscheiden, nehmt ihr auch die zweite Etage mit, oder darf es nur die erste sein. Und wenn ihr euch entscheidet, auch die Platten mit dem, ja, guten, aber nicht umreißenden Material zu akzeptieren und euch die Etage zulegt, gewöhnt ihr euch immer mehr auch an gutes, aber auch durchschnittliches Klanggetöse. So vergeht ein Haufen Zeit, immer mehr stapelt sich auf und die erste Etage ist in der Masse der zweitklassigen Alben kaum noch auszumachen.
Doch dann, eines Tages, rumst und kracht es gewaltig in eurem Wohnzimmersesselwohnzimmer, weil wieder mal ein Volltreffer wie ein Meteorit eingeschlagen ist, der euch die Füße unter dem (mit Verlaub) Arsch wegreißt und gründlich die Blähungen plättet. Dass dies noch möglich ist, ich das noch erleben darf, donnert es aus dem Gedärm der grauen Zellen und die Freude ist übergroß!
Phlox haben diesen Effekt. CD einlegen, anschnallen, aufdrehen, weggeblasen werden.
Phlox sind Kalle Klein (sax), Kristo Roots (g), Pearu Helenurm (key), Raivo Prooso (b), Madis Zilmer (dr, p, k) und Allan Prooso (p), als Gäste sind auf der Platte "rebimine + voltimine" Ramo Teder (fl, vi) und Arno Kalbus (tr) dabei. Die Esten machen einen Druck, dass das Atmen schwer fällt. Der Rhythmusdonner haut mit Orkanstärke ein, Perkussion und Schlagzeug machen Maschinengewehralarm, wobei die Perkussion dann doch schon mal arg übertreibt, Keyboard, Gitarre und Bläser jagen hammerhart darüber hinweg. Zwischen den harten Songs steckt manche Abstraktnummer, wildes, schräges Zeug, dass seine Zeit braucht, und in allem Krach auch ambiente Stille in sich trägt. Aber nur, bis der nächste Song kommt, um mit Spaß an der Freude die Radikale frei und lebhaft auszufahren.
Phlox spielen Jazzrock. Fusion, wenn man so will. Ihre Inspiration ist ganz klar in den Siebzigern festzumachen. Irgendwo zwischen Mahavishnu Orchestra, Return To Forever, Weather Report, Zappa, Energit, Jazz Q, Kaseke und In Spe - niemals müde, niemals lasch, immer 100%, immer Energie, Druck und Wildheit. Die Kompositionen können schon mal freejazz-schräg werden, in radikaler Freiheit auf ihren höchsten Punkt auslaufen, um von dort wieder mit spannendem Rock und niemals müder Energie weiter zu ziehen. Die Perkussion bringt die notwendige Nervosität und Hektik ein, auf deren Basis das schräge Geschehen mit Genuss badet. Es gibt alles: Unisono-Läufe, lange Soli, improvisierte Parts, harten Rock, extreme Freiheit, und immer 300%.
Da gibt es nicht viel zu sagen, nur schmackhaft zu machen. Wer Bock auf harten, wilden Jazzrock hat, der braucht Phlox' "rebimine + voltimine" unbedingt. Nix zweite Etage, erste Sahne!



Das Schöne am Freakshow-Festival ist, dass man dort immer wieder Bands entdecken kann, deren bloße Existenz einem zuvor völlig unbekannt war - um dann festzustellen, dass diese doch schon einige Zeit existieren. Besonders interessant finde ich es dann, wenn solche Bands noch aus Ländern kommen, die man im allgemeinen nicht mit Prog oder überhaupt mit Rockmusik in Verbindung bringt.

Im Frühjahr 2010 waren dies Phlox aus Estland, die zu diesem Zeitpunkt immerhin schon seit einem ganzen Jahrzehnt aktiv waren. Das vorliegende Rebimine + Voltimine ist das erste Vollzeitalbum der Band (davor erschienen bereits zwei Minialben), und es bietet, so viel vorweg, Canterbury-orientierten Jazzrock vom feinsten.

Die komplett instrumentale Musik nimmt nur gelegentlich das Tempo zurück, meist heißt es: volle Fahrt voraus! Das Saxofon (meist Sopran, gelegentlich Alt) trötet aufs herrlichste, bei den Tasten ist meist perlendes E-Piano angesagt. Häufig klingt das E-Piano dabei leicht verzerrt, ein schöner Effekt. Neben einem Schlagzeuger verfügen Phlox noch über einen zusätzlichen Perkussionisten, die beiden verleihen der Musik eine äußerst dichte perkussive Grundlage, die einen kaum zu Atem kommen lässt. Dazu rockt die Gitarre ordentlich ab. Meist herrscht gleichberechtigtes Zusammenspiel, aus dem sich ab und an Saxofon, ein Tasteninstrument oder die Gitarre für ein Solo herausschält.

Bei aller Dynamik ist die Musik eigentlich nicht besonders schräg, hat eher etwas locker fließendes, das deutlich an die Canterbury-Szene erinnert. Ein Eindruck, der durch die perlenden E-Piano-Klänge noch verstärkt wird. Gelegentlich, wie in dem kurzen Kraap oder inSõjajalgne, kann es aber auch recht chaotisch werden. Vor allem letzteres ist mit stark verzerrten E-Piano-Einsätzen und dem weitgehendem Fehlen musikalischer Struktur eine echte Freude für den Liebhaber unkonventioneller Klänge!

Phlox sind eine wunderbare Entdeckung im Bereich des progressiven Jazzrock. Da kann ich nur jeden bedauern, der sich den Auftritt der Band in Würzburg hat entgehen lassen. Immerhin bietet dieser Tonträger die Gelegenheit, einiges nachzuholen. Einschalten und gut festhalten! Klar machen zum Ohren durchpusten!


REVIEWS "Rebimine+Voltimine" (Jpn)

エストニア産ジャズ・ロック、07年作、ソフツやHENRY COWの遺伝子を受け継ぎ、よりヘヴィに畳みかける!

エストニアのジャズ・ロック・グループ、07年作。圧倒的な手数と肉感的なヘヴィネスで突っ走るエネルギッシュかつシャープなリズム隊、キレ味鋭いフレーズをビシバシとキめるテクニカルなギター、熱気ほとばしるサックス、硬質なテンションの中に陰影を描くエレピ。これでもかと変拍子で畳みかけ、KING CRIMSONばりの硬質かつヘヴィなアンサンブルを炸裂させます。SOFT MACHINEやHENRY COWの遺伝子を受け継ぎ、よりヘヴィなアンサンブルで聴き手をなぎ倒す!これは好グループです!デジパック仕様。

エストニアのオールド・スクールなジャズ・ロック・グループ PHLOX の’07年三作目。スタジオ録音6曲とライヴ録音3曲の計9曲入り。編成は鍵盤×2、ギター、サックス、ドラム&ベースのリズム隊からなるセクステットだ。

エストニア、と聞いただけで辺境好きにはもうタマラン坂!?肝心の内容も、こいつぁ捨て置けねえマジでオススメの逸品!いきなり早回しのソフ ト・マシーンみたいなスピード感とノイジーかつ太いサウンドで迫ってくる!是非大きな音量で聴きたいカッコよさ&押しの強さ。例えばZeuhl一門の ONE SHOTとシリアスな音楽性で相通ずるところもある一方、この肉体感と勢いの良さと瞬発力が熱っちいぜ(でも時々クール)!フロント楽器と一緒になって ドッカンドッカンやっちまうリズムも、レトロで生っぽい音作りもベリー・ホットな、自称“Power Jazz”!!




REVIEWS "Rebimine+Voltimine" (Italy)


·         Jessica Attene,

Il ritorno del grande prog di estone, ecco cosa mi sono detta quando ho 
messo sul lettore questo terzo lavoro in studio dei Phlox, e già, perché 
l'Estonia, se c'è ancora qualcuno che non lo sapesse, è stata un 
crogiuolo di ottimi musicisti negli anni Settanta, che spesso 
presentavano il pallino per la sperimentazione. Proprio per la scelta di 
certe sonorità i ricordi sono volati ai Mess, ma le cose non sono così 
semplici ed il paragone con questa band di connazionali è in effetti un 
po' marginale. I Mess, seppure ispirati come questi Phlox ad un certo 
tipo di jazz rock, erano raffinati, questi qui invece sono travolgenti 
come un fiume in piena che porta con sé un abbondante flusso di acqua ma 
anche tanto fango! Proprio su questa aggressività il gruppo di Tallin ha 
costruito il proprio carattere e sembra quasi sbatterti in faccia la 
propria musica, senza concederti neanche il tempo di riflettere: non è 
musica meditativa questa ma qualcosa che colpisce in maniera diretta, 
che ti entra dentro senza un perché, senza una logica. Non a caso il 
titolo dell'album significa "strappando + piegando", in pratica quello 
che fanno incessantemente con i suoni, sottoponendoli ai loro capricci 
creativi. La base è un brillante jazz rock con riferimenti 
Canterburyani, suonato però in maniera sporca e nervosa, galvanizzato da 
guizzi Frippiani, ed incattivito da riff ringhiosi di chitarra. 
Nell'impasto generale sembra anche di poter udire qualcosa di riferibile 
al Kraut tedesco degli anni Settanta, ovviamente nella sua veste più 
fusion. La base ritmica è movimentata ma la batteria è pestata con 
rabbia, anzi, viene quasi maltrattata, con un bell'effetto percussivo e 
cambiamenti di timbrica intriganti. Le tastiere hanno bei suoni vintage 
che, come ho detto, mi ricordano in parte i Mess. Dal punto di vista 
delle tastiere "Kaavjas" è davvero esaltante, si tratta dell'unico pezzo 
in cui a suonarle è il batterista Madis Zilmer ed in questo caso 
somigliano al ronzare di un moscone schizzato. Non che il tastierista 
ufficiale sia da meno: Pearu Helenurm sembra il musicista più raffinato 
e garbato del gruppo e fornisce un tocco di classe dal sapore vintage 
alla sfacciataggine di queste tracce, soprattutto quando usa il piano 
elettrico. Una componente importante è altresì quella rappresentata dai 
fiati con il caustico sax ( alto e soprano) di Kalle Klein, protagonista 
di bellissimi e nervosi assolo. Nel contesto generale una traccia come 
"Hunt", la più lunga con i suoi 10 minuti, si distacca dalle soluzioni 
estreme adottate in altre canzoni, con le sue atmosfere condite di 
psichedelia, con tanto di Tabla nella porzione centrale che ci ricordano 
i ritmi dei raga indiani, e quel bellissimo piano elettrico di cui 
parlavamo. Non manca comunque in questo contesto qualche frustata 
decisa, tanto per ricordare di che pasta sono fatti i Phlox! A chiudere 
il CD troviamo due tracce dal vivo, davvero interessanti per concludere 
l'ascolto, che ci forniscono una versione oltremodo scatenata e ricca di 
contrasti, senza il minimo controllo inibitorio da parte dei musicisti 
che letteralmente si sbizzarriscono sul palco. Album entusiasmante, 
dannatamente bello e seducente, la cui musica trascinerà con la sua 
potenza quei fortunati che lo vorranno ascoltare.


Tamarro è bello! ...non sempre, ma a volte è così. E' il caso di questo 
gruppo estone che ci investe, in senso letterale, con una notevole 
carica di energia dal titolo "Rebimine + Voltimine", un ibrido di soft 
machine e King Crimson riletto con piglio hardcore grande tecnica e 
molta intelligenza musicale. Se dovessi paragonarlo a qualcosa che 
conosco, mi sovverrebbe come riferimento il terzo cd degli Shining dal 
quanto mai appropriato titolo "In the kingdom of kitsch you will be a 
monster", con minor uso dell'elettronica, una base jazz più solida ed 
una miglior qualità dei musicisti.

Cosa aggiungere? a mio parere il solito ristretto giro di amici che ci 
legge è bene che si annoti il titolo di questo cd nell'elenco delle 
prossime spese.



REVIEWS "Rebimine+Voltimine", 2007 (France, Belgium)

L’Estonie n’avait pas encore apporté sa pierre à l’édifice des musiques expérimentales, Phlox répare cette lacune. A vrai dire, il s’agit déjà du troisième album (après Fusion en 2000 etPiima en 2004) de cet étrange sextet furieusement animé par une guitare schizophrène, un clavier polymorphe et un saxophone pour le moins turbulent. 

Rebimine + Voltimine signifie littéralement « déchirer et plier ». C’est à peu près le genre de traitement que ce disque inflige aux tympans autant qu’aux tripes. S’il fallait inventer un terme pour qualifier la musique de Phlox, « hard jazz fusion » serait une bonne approximation. Ou si Return to Forever rencontrait John Zorn, Phlox pourrait prétendre être le rejeton de leur union. 

Entre deux éruptions volcaniques, au milieu d’une débauche d’énergie et de virtuosité, on trouve des titres plus « sages », (vaguement) plus respectueux des normes de l’écriture (« Hunt », « Kaavjas », « Ühe poja toit »), ou carrément contemplatifs (« Kurehirm »), qui permettent de se remettre de la fiévreuse urgence d’une musique épileptique, presque bruitiste par moments, capable de faire vaciller la raison du plus aguerri des mélomanes. 

Pourtant, l’hyperactivité de Phlox est contagieuse, les vibrations organiques de sa musique entrent en résonance avec tout le corps, jusqu’à faire appel à des émotions quasi ataviques. Au-delà de toute explication rationnelle, Rebimine + Voltimine a le don de posséder celui qui l’écoute. 

Aussi méconnus qu’effrontément doués, les Estoniens hurlent leur talent à qui veut bien les entendre. Progressia a perçu leur cri, et autant dire que la quatrième livraison, sur le point de voir le jour, est attendue de pied ferme.

Jean-Philippe Haas

"Prog-résiste" 53, 3e trimestre 2008
Alain Quaniers

Ca, c ’est la grosse surprise du trimestre: un CD sorti de nulle part, ou du moins d’ un pays qui ne regorge pas de groupes dans les domaines qui nous intéressent. Et puis on reste scotché dès les premières notes. On découvre un jazz-rock électrique, énervé, ratissant du côté des seventies (Miles, Nucleus ) et de la canterbury. Avec de légers accents est-européens et un son façon «expérimental» 
parsemé d ’électronique. En cherchant un peu, on sait que le groupe s’est formé en 2000 à Tallin, que c’est le troisième album du groupe et que la formation a connu pas mal de remaniements de personnel et qu ’il évolue actuellement en sextet (guitare,basse,batterie, percus, sax,claviers). Et ce sextet pète le feu de Dieu. Avec des choix de sonorités qui accentuent le côté urgent et urbain de l’entreprise: la guitare a un son crapuleux (Kristo Roots ), le sax est rugueux (Kalle Klein ), les claviers (Pearu Helenurm ) sont tra fi quéset s’inspirent des tripatouillages de Corea et Hancock aux côtés de Miles Davis. Six titres en studio et trois en public (captés en 2006) qui permettent de constater que le groupe est aussi taillé pour la scène (Sojajalgne ,dérivé d ’un terme estonien qui signi fi erait Centipede!). Rien que Rähn vaut le détour et résume déjà le style si particulier de ce sextet. Mais Habe et Juulius sont tout aussi émoustillants. Ajoutez une pochette étrange et des illustrations intérieures (souris,mouche) intrigantes et le panorama est complet. Ce groupe estonien nous propose tout simplement un grand album de jazz-rock urbain,un des meilleurs entendus depuis longtemps dans le genre. 
Et on ne va pas s’en plaindre!


Catherine CODRIDEX 
Highlands Magazine, Décembre 2008

Eh bien oui, il reste encore des O.S.N.I. (objets sonores non identifiés). Quoique… sans trop forcer, la classification (mal bien Français, s’il en est) de ces Estoniens devrait être réalisable. Si jevous parle de jazz/rock/fusion/prog/Canterbury/heavy sans être métal… et quelques autres, je vous fais peur ? Non, quand même pas ! Vous me connaissez, depuis le temps… Constitué fin 1999 à Tallinn, PHLOX a connu de multiples line-up avec une constante interdépendance entre plusieurs formations du label M.K.D.K. Pour ce label associatif produisant des musiques qui frisent l’expérimental, il ne serait question de formatage ou de consensus. Ce sextuor formé de KALLE KLEIN (sax), PEARU HELENURM (claviers, Moog, piano électrique), KRISTO ROOTS (guitare), RAIVO et ALLAN PROOSO (basse et percussions), MADIS ZILMER (batterie) se permet d’aller loin dans l’exploration des sons sans choquer les oreilles, du moins les miennes. Dès l’entame, le ton est donné. "Rähn" hausse le niveau avec un jazz flûté, des guitares tranchantes, une batterie intense, une pointe d’ALAMAAILMAN VASARAT revisité à la sauce Canterbury. Inventif et osé, diversifié et moderne, un son net qui souligne chaque instrument. Le contraste entre la flûte aérienne et la lourdeur de la guitare est un modèle du genre. Soli de mecs bien dans leur composition, impression de grande liberté d’expression dans un cadre construit laissant libre cour à l’improvisation. Comme si quelques "mauvais élèves" de la classe frondaient les consignes du maître pour le plus grand bonheur de tous. Un régal. "Kraap" enchaîne avec une minute de sons, de bruitages, d’essais bruyants et déstabilisants. Acide, grinçant, juste sur le fil de la sensibilité auditive. "Habe" provient du 2 nd album de 2004 PIIMA. Cette reprise a été retravaillée pour la rendre plus prenante avec un sax alto qui ratouille les pavillons auditifs avec franchise mais sans brutalité, avec cadence et force. "Hunt" apporte un souffle psychédélique, de la douceur, de la légèreté et offre une pause bienvenue. Aucune rupture dans la progression des morceaux cependant. On retrouve ce souffle caractéristique de l’album, cette intensité, cette densité. Les percussions hypnotisent, les claviers s’orientalisent. La musique tourne et tourne encore, volage et frondeuse, cadencée. Plus lourd qu’un DJAM KARET, mais joliment inspiré. Fouillé et recherché. Les titres se suivent sans jamais se ressembler sauf au niveau de la complexité des compositions et de la rapidité du jeu des musiciens, comme si l’urgence de jouer ne les lâchait jamais. Un torrent, une tornade, un orage, une marée de notes jamais épuisées. Un assaut perpétuel comme une charge guerrière, non pas pour tuer mais seulement pour avancer, pour tenir, pour se positionner au sein d’un univers musical d’une extraordinaire largesse et profondeur. "Kurehirm" clôture ce parcours initiatique avec un duo piano électrique/sax dissonant et abrasif. Chaud, coloré, touffu, s’épanouissant en grappes serrées telle la plante dont il porte le nom, PHLOX se cueille à larges brassées et vit de grand air et de liberté. Plus que recommandé, indispensable et un des meilleurs de cette année 2008. (****)

REVIEWS"Rebimine+Voltimine" (Ukraine, Russia)

Настоящее открытие для меня. Группа широчайшего диапазона из Эстонии. Основа -- джаз-рок в лучших традициях, а дальше начинаются эксперименты с применением яркой гаммы прогрессивной музыки. Элементы кентербери (органчики прилагаются), мощь авант-прога и зеула, авангардные нотки (даже минималистичные фрагменты присутствуют), шквал прог-фьюжна, очень напоминающий альбомы норвежской группы Elephant9. Уровень высочайший, группа привлекает большое количество гостевых музыкантов для записи альбомов и концертных выступлений (скрипки, арфы, дудки). Без сомнения, группа создаёт музыку удивительно техничную и изобретательную и, почему-то, не на слуху.


PHLOX – Rebmine + Voltime (2006, Estonia) 
Style: jazz-progressive 
CD: Eesti Kulturkapital, MKDKCD0019 

Вот он, настоящий праздник на нашей улице! Никак не ожидал услышать от наших соседей столь угарнейший джаз-роковый фест со столь потрясающим musicianship: брассы, флейты, запредельные ударные, огнедышащие гитары и клавиши. Одна из самых ярких современных групп работающих на стезе динамичного брасс-кентербери (по-моему, посильнее будут, чем BanyanPigpenSex Mob, где-то на уровне Machine and the Synergetic Nuts). Интересен факт, что группа пробила себе дорогу в студию через бесплатный хост и приобретённую таким образом всенародную любовь. Коллекционеры оценят! 


REVIEWS, Slovenia (Rebimine + voltimine)

Kaj nastane, če združimo svobodno jazzovsko dušo, mladostniško rockovsko razuzdanost in melodično duhovitost canterburyjske glasbene scene? Phlox! Estonska jazz fusion inovacija je prava eksplozija neverjetnih zvočnih vzorcev in melodičnega kaosa, ki nastaja skozi jasno improvizacijo. Šesterica preizkušenih glasbenikov (»rebimine + voltimine« je že njihov tretji album) namreč poseduje dovolj glasbene domišljije, da zlahka prekašajo povprečneže na današnji sceni jazz fusiona, ki se držijo »preizkušene« formule, kjer prednjači distorzirana kitara, daleč zadaj pa kot ozadje služijo ostali inštrumenti (vedno bolj se uporablja tudi izraz »metal bug« za današnje nove bende, ki se ozirajo le po Dream Theatru in brenkalskemu norenju skozi lestvice, večkrat tudi na račun melodije). Zagotovo je temu v veliko pomoč saksofonski prvak Kalle Klein, idejni vodja benda. Njegova percepcija glasbe tako vodi skupino v že dolgo pozabljena področja jazza in fusiona. Po njegovi zaslugi na svojevrsten način glasba doseže nivo, kjer je enoličnost nemogoča. Kajti kljub rdeči niti je preveč melodičnih preobratov, kjer muzikantje skačejo iz free jazza v malodane noise rock, se podajo v canterburyske vode, od koder jih nato tok ponese v afriške ter azijske ritme. Glasba Phloxa je tako, milo rečeno, razgibana.

Phlox je zametke vsega opisanega že kazal na prvih dveh albumih, vendar se je potencial dokončno razvil šele na »rebimine + voltimine«. Z vključitvijo glasbene razigranosti ter morda celo naivnosti canterburyjskih skupin so jazz fusion, ki domuje pod oznako zapletene glasbe, ponesli na stopnjo, kjer so začeli jemati svoje delo z otroškim veseljem ter humorjem. K temu so dodali še značilne canterburyjske zvoke električnih inštrumentov, nastala glasba pa je dovolj zgovorna o uspešnosti tega prav posrečenega poskusa - Phlox s tem niso le estonska inovacija (čeprav so zaradi zelo slabe medijske prepoznavnosti le to), temveč kar svetovna. Zanimivo je, kako so stvaritve Estoncev blizu avantgarde, vendar jim vseeno uspe ohraniti stik s preprostejšo melodiko, nekako se ne želijo zapletati v pretencioznost, ki je prepogosto prisotna pri avantgardnih bendih progresivnega rocka. Tako je produkt vrhunec današnje tovrstne glasbe, če tovrstna glasba sploh obstaja. So unikatni, samosvoji, z več kot dovolj potenciala, da zapišejo svoje ime poleg jazz-rockovskih velikanov ala Soft Machine.

»Rebimine + voltimine« (slovenski ekvivalent naslovu albuma bi bil »trganje + zlaganje«) že s prvim poslušanjem ustvari to malodane božansko podobo benda. Album odpre »Rähn«, dirjajoča fusion poslastica, ki nekompromisno obljublja noro nadaljevanje. Neverjetno spremenljivi ritmi, vključevanje inštrumentov z najbolj norimi vstopi, predvsem pa odštekan tempo, ki ga držijo bobni - vse to Phlox prinese na pladnju že z uvodno skladbo. S krajšimi deli vzhodnjaškega melosa (kjer nastopi tudi flavta) in noise rockovskimi vložki držijo poslušalca v trdnem prijemu, iz katerega ni rešitve. Sledi »Kraap«, igra z zvoki, uvod v tretjo skladbo »Habe«, v katero se prelije. »Habe« je ponovno nabita s svobodno norijo, za katero stoji bobnar Zilmer. Vseeno ima veliko več jazzovskih prvin, osrednji del je prežet s saksofonom, ki prevzame vajeti. Na trenutke free jazzovski pristop saksofonista Kleina se, zanimivo, nikoli ne »krega« z avantgardnim orkestrom v ozadju, čeprav na prvi pogled delujejo v disharmoniji. Skladba v urejenem kaosu tudi konča prvo poglavje »trganja + zlaganja«.

Največji prelom na albumu zagotovo predstavlja »Hunt«. Izvenzemeljski ep prestavi »rebimine + voltimine« med elito. Da Phloxu ime. Ta 10-minutna odisejada pokaže vse atribute Phloxa, saj glasbeniki nehajo slepomišiti in dajo iz rokava vse svoje ase. »Hunt« je res ultimativni glasbeni lov, lov za največjimi imeni progresivne glasbe. Odlično stopnjevanje prijetnega začetka, ki vsebuje le klaviature in saksofon, požene »Hunt« v nenavadno melodijo, kjer se križajo in kraljujejo saksofon, kitara in klaviature. Vsi trije inštrumenti, posamezno ali skupaj, držijo rdečo nit skladbe; vedno je nek inštrument, ki podpira z glavno melodijo soliranje ostalih. Časovni zamiki, pavze, spremembe hitrosti in glasnosti so prav tako na najvišjem nivoju in ne le zato, da lahko Phlox okličejo svojo glasbo za progresivni rock. »Hunt« tudi pokaže, kako znajo glasbeniki odlično vezati glasbeno norijo in ambientalno, prijetno muziciranje brez izgube stika s prvotno zamislijo. Prav zato je »Hunt« zagotovo vrhunec albuma. Na sredini plate se srečamo z »Juuliusom«. Skladba je nabita z rockovsko močjo, vendar je pristop do nje povsem free jazzovski. Prav zato deluje komad izredno eksperimentalno in avantgardno, verjetno bolj kot na katerikoli Phlox stvaritvi do sedaj. Vseeno ohranja koncept, ki si ga je zadal Phlox, hkrati pa dokazuje, da je zlahka narediti odlično krajšo progresivno skladbo - »Juulius« je dolg dobre tri minute. »Kaavjas« je še ena skladba, kjer glasbeniki pokažejo svojo raznolikost. Funkovska ritem sekcija postreže z manj zahtevnimi glasbenimi elementi za poslušalca, tudi Klein ne pretirava s svojo saksofonsko svobodo. Vseeno je skladba zabavna, s klaviaturskimi vložki iz canterburyjske glasbene scene (predvsem spominja na National Health) in prijetna sprememba po taki burni prvi polovici.

Zadnja tretjina albuma zajema ekstreme, od najbolj prijetnih jazzovskih pristopov do eksperimentalnega kaosa. »Ühe Poja Toit« spada med prve. Skladba je zagotovo prijetna, vsaj napram svojim predhodnicam. Vseeno je poživljajoča, ni dolgočasna ne enolična, z dobršno mero improvizacije in tršega konca, ki skorajda služi kot uvod v eksperimentalni kaos predzadnje skladbe, »Sõjajalgne«. Počasna, že kar stonerska skladba je neopisljiva. Noise rockovski zvoki kitare, ki želi pričarati jazzovsko vzdušje, so spremljani s tolkali in afro beati. Prav zato se zna zgoditi, da bo skladba uspela le pri peščici, ki jim bo delovala dejansko poslušljivo, vendar je treba priznati, da gre za izredno zanimiv poskus in pristop do fusion glasbe. Zaključno dejanje »Kurehirm« je podobno kot »Sõjajalgne« izreden eksperiment, le da noise rockovski pristop zamenja ambientalni. Minimalističnost skladbe je neverjetna, sploh ker skozi plato Phlox spoznamo kot bend, ki se trudi zapolniti vse luknje v skladbi, ki skorajda ne da predaha poslušalcu. Vendar tokrat posežejo po reku »manj je več«, kar je odlična formula za zaključek tega fenomenalnega albuma.

Phlox se verjetno ne zavedajo, kakšen album so naredili z »rebimine + voltimine«. Prav zato je ta celo na ožji glasbeni sceni progresivnega rocka tako slabo znan. Phlox si je zastavil odličen projekt, saksofonsko voden fusion bend, kjer je tehtnica najbolj nagnjena k rocku in ne jazzu, vsaj kar se zvoka tiče. Tudi gostje so nepogrešljivi na tem albumu, predvsem Teder na flavti doda še eno dimenzijo glasbi šesterice. In prav neverjetno je, kako prva dva albuma skupine plavata v povprečju, »rebimine + voltimine« pa se zlahka kosa z elito iz zlatih sedemdesetih prejšnjega stoletja. Vendar so dokaz, da je tak preskok mogoč, z jasno vizijo, trdim delom in obilico kvalitete, ki je bila pred tem albumom le potencial.

Vse kar Phlox še potrebuje so poslušalci. Album bo brez dvoma cenjen v krogih poslušalcev progresivnega rocka in vseh njegovih podzvrsti, te kroge mora le učinkoviteje doseči. Zatorej vsem ljubiteljem jazza, rocka in progresive toplo priporočam Phloxove stvaritve. Še posebej »voltimine + rebimine«, ki je izdelek brez primere.

REVIEWS"Rebimine+Voltimine" (Brazil)


Uma pérola da vertente JazzRock /Fusion Estoniana, o Phlox emerge em 2000 na cidade de Tallin, Estonia. “Rebimine + Voltimine “ é sua terceira obra editada em 2007 que demonstra maior maturidade e consistência da banda. Uma sonoridade com atmosfera Progressiva na linha Canterbury e forte argumento JazzRock/Fusion. Improvisos virtuosos sustentados por arranjos de sax alto, guitarra, flauta, teclado, baixo e percussão são bem orintados pelo sexteto Phlox. Uma abordagem musical que mistura também elementos setentista na linha Krautrock . Uma obra textural com sinergismo de arranjos de guitarra na linha JazzRock.

Jorge Fernando / Série Echoes